Debelost pri psih

Debelost nastane, ko je v organizmu prisotno pozitivno energetsko ravnovesje. To pomeni, da je v organizem vnesene več energije, kot se je porabi. Najpogosteje je debelost povezana z nezdravim načinom življenja, s premalo gibanja in prekomernim hranjenjem. Lahko pa je tudi posledica hormonalnih motenj, med katerimi so najpogostejše: sladkorna bolezen (diabetes mellitus), povečano delovanje skorje nadledvične žleze (hiperadrenokorticizem; Cushingov sindrom) in zmanjšano delovanje žleze ščitnice (hipotireoidizem). Pri nastanku debelosti, ki ni posledica hormonskih motenj, sodelujejo genetski in okoljski dejavniki. Pri živalih in ljudeh lažje preprečiti nastanek debelosti kot doseči izgubo telesne maščobe in ohraniti normalno telesno maso.

Dejavniki, ki vplivajo na debelost

Hrana in hranjenje

Pomembni lastnosti hrane, ki vplivata na pojav debelosti, sta ješčnost hrane in njena kalorična vrednost. Ješčnost hrane je pojem, ki opisuje, kako radi psi jedo določeno hrano in priboljške. Lastnik ima vedno pozitivne občutke, če njegov pes z veseljem poje hrano. Večina lastnikov na podlagi ješčnosti tudi ocenjuje kakovost določenega izdelka, zato se proizvajalci hrane močno trudijo, da izboljšajo ješčnost svojih izdelkov. Če živalim ne omejimo količine zelo ješče hrane, obstaja velika verjetnost, da bodo te pojedle preveč in postale debele.

Kalorična vrednost hrane in priboljškov je običajno odvisna od količine maščob. V običajni komercialni hrani za pse doprinesejo maščobe 8,5 kcal/g hrane, ogljikovi hidrati pa le 3,5 kcal/g. Kalorično vrednost hrane lahko zmanjšamo z vključitvijo večje količine prehranskih vlaknin, vode ali zraka.

Vpliv hranjenja na debelost psov

Pri nastanku debelosti je, poleg sestave hrane, pomemben tudi režim hranjenja živali. Če imajo te neomejeno količino visoko kalorične hrane stalno na voljo, se lahko hitro zgodi, da je vnos energije prevelik. Še posebej je to pomembno pri živalih, ki so gensko nagnjene k debelosti. K nastanku debelosti pogosto prispeva tudi prekomerna uporaba priboljškov, hranjenje živali s hrano za ljudi (hranjenje z mize), puščanje hrane v bivalnem prostoru psa ter razmere, v katerih žival hrani več oseb. Pogosto se zgodi, da lastniki precenijo aktivnost psa in mu dajejo prevelike količine hrane.

Genetika

Genetski zapis posameznika pomembno vpliva na koncentracijo in aktivnost različnih regulatorjev presnove in s tem na njeno učinkovitost. Pri psih so genetski dejavniki, ki povečajo tveganje za pojav debelosti, povezani predvsem s pasmo. Po nekaterih podatkih naj bi bil vpliv pasme na nastanek debelosti kar 30–70 %. Labradorec je pasma, ki je najbolj znana po pojavu debelosti. Ugotovljeno je bilo, da del populacije labradorcev nosi mutacije v genu POMC (pro-opiomelanokortin), iz katerega nastaja nevropeptid melanokortin, to pa je vzrok za povečan apetit in posledično debelost. Pasme, ki so nagnjene k debelosti, so: labradorci, zlati prinašalci, kokeršpanjeli, dolgodlaki jazbečarji, šetlandski ovčarji, basset houndi, španjeli kavalier King Charles, mopsi, dalmatinci in beagli.

Telesna aktivnost

Veliko psov živi v stanovanjih in so fizično malo aktivni. Nevarnost za nastanek debelosti se zmanjšuje z vsako uro tedenske aktivnosti. Zato ni presenetljivo, da so k debelosti bolj nagnjene tiste živali, ki so fizično manj aktivne, kar pa je na žalost pogosto povezano tudi z življenjskim slogom lastnikov. Pozitivno energetsko ravnovesje se lahko pojavi zaradi zmanjšane telesne aktivnosti tudi sekundarno, to je zaradi zmanjšanja življenjskega prostora, poškodb mišično-skeletnega sistema ali dolgotrajne uporabe zdravil, na primer kortikosteroidov.

Vpliv aktivnosti na debelost pri psih

Starost

S starostjo se zmanjšujejo potrebe po energiji. Ugotovili so, da se debelost pri psih najpogosteje pojavlja med petim in enajstim letom starosti. Po dvanajstem letu starosti je manj debelih psov.  Eden od vzrokov je lahko, da imajo starejše živali manj mišičnega tkiva in so zato njihove potrebe po energiji manjše. Drugi vzrok pa naj bi bil, da imajo debele živali krajšo življenjsko dobo in poginejo prej kot živali z normalno telesno maso, kar ima za posledico večje število starejših živali z normalno telesno maso.

Spol in kastracija/sterilizacija

Po podatkih iz literature ni razlik v potrebah po energiji med psi in psicami. Ugotovljeno pa je bilo, da sterilizacija/kastracija psov vpliva na porabo energije in s tem na pojav debelosti. Sterilizirane oz. kastrirane živali imajo manjše potrebe po energiji. Androgeni in estrogeni hormoni imajo namreč anabolni učinek. Pogostejši pojav debelosti pri steriliziranih/kastriranih psih je povezan tudi z zmanjšano fizično aktivnostjo, saj pri takšnih živalih ni spolnega vedenja.

Posledice debelosti

Prevelike količine telesne maščobe imajo nedvomno negativne učinke na zdravje organizma. Pri ljudeh so ugotovili, da se negativni učinki prekomerne telesne mase na zdravje začnejo že takrat, ko količina telesne maščobe preseže 20–30 % telesne mase. Poudariti moramo, da zmerno povečanje telesne mase skrajša življenjsko dobo.

Težave z debelostjo pri psih

Torej, z debelostjo so povezane številne bolezni. Maščobno tkivo deluje, poleg svoje zaščitne funkcije in funkcije depoja energije, tudi kot endokrini organ in izloča številne hormone ter citokine. Nekateri delujejo kot snovi, ki pospešujejo v organizmu vnetne procese (pro-inflamatorne snovi) in so povezani s patološkimi stanji pri pacientih s prekomerno telesno maso. Na osnovi omenjenega lahko rečemo, da je debelost kot nekakšno blago kronično vnetje, ki vpliva na vse organske sisteme v organizmu. Rezultati raziskav kažejo, da poveča debelost oksidativni stres v organizmu, kar ima škodljive posledice na celične membrane, beljakovine in DNK (deoksiribonukleinsko kislino – dedni material v organizmu). To vpliva na pojav sladkorne bolezni, različnih rakastih obolenj, bolezni urinalnega trakta, bolezni srca in jeter.

 

 

VIRI 

Jakovac Strajn, M. Debelost pri psih in mačkah, Univerza v Ljubljani, Veterinarska fakulteta 2020.

Hand MS, Thatcher CD, Remillard RL, Roudebush P, Novotny BJ. Small animal clinical nutrition. 5th edition. Topeka: Mark Morris Institute, 2010: 501–540.

Michel KE. Nutritional management of body weight. In: Fascetti AJ, Delaney SJ. Applied veterinary clinical nutrition. 1st edition. Wiley-Blackwell, 2012: 109-124.